Prof. dr. Ana Krajnc
Zaslužna profesorica Univerze v Ljubljani
Dobitnica najvišjega priznanja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport za razvoj izobraževanja
Dobitnica najvišjega mednarodnega priznanja za izobraževanje in učenje Hall of Fame pri Oklahoma univerzi
Dobitnica Reda za zasluge predsednika države
Telefon: 041 689 200
E-pošta: ana.krajnc@guest.arnes.si
ODPRTO PISMO PODPISNIKOM
“SKUPNIH STALIŠČ STROKE NA T. I. IRLEN OZ. SKOTOPIČNI SINDROM”
Že od samega začetka imamo opraviti z nesporazumom. Podpisniki skupnih stališč (oftalmologi, pediatri, klinični psihologi, nevrologi) se ne ukvarjajo z odpravljanjem učnih, bralnih težav, razumljivo, ker je to domena pedagoške znanosti. A so radikalno napadli drugo stroko. Skrajni čas je, da se nastali nesporazum razčisti, za čast podpisnikov Skupnih stališč o skotopičnem sindromu in ker je nesporazum že do sedaj povzročil veliko škode otrokom, staršem in učiteljem, ki iščejo rešitev za glavno učno težavo, nesposobnost branja.
Nesporazumu je botrovalo to, da nihče do danes (kljub vabilom) ni obiskal Inštituta za skotopični sindrom ali Irlen klinike Slovenija, in se pozanimal, kako deluje in s kakšnim znanstvenim zaledjem in odzivom prakse. Razširjeni strokovni kolegij za oftalmologijo je njegovo delo že leto prej napadel v časopisu Delo in v Odmevih na RTV Slovenija. Žal sta oba medija odziv Inštituta za skotopični sindrom zavrnila, do objave ni prišlo. Nesporazum se je zarotniško nadaljeval. In smo spet pustili ljudi na cedilu.
Od kdaj se oftalmologi, pediatri, nevrologi ukvarjajo z učnimi težavami? Zakaj je UKC Ljubljana na svoji FB strani objavil Skupna stališča kot zanjo pomemben dokument in nato hitro blokiral odzive ljudi, živih prič, da so jim pedagoški pripomočki za skotopični sindrom pomagali, rešili šolanje in s tem življenje?
Podpisi Skupnih stališč proti skotopičnemu sindromu dekana Pedagoške fakultete, razširjenega strokovnega kolegija za nevrologijo, za klinično psihologijo in za pediatrijo so pomembni. Žal mi je zanje. Očitno podpisnikom njihova prezaposlenost blokira izpopolnjevanje, sledenje razvoju in osebno strokovno napredovanje s poznavanjem svetovnih odkritij. Podpisniki so poslali pobudo MIZŠ, da obvesti vse šole o njihovem stališču o skotopičnem sindromu, v katerem odsvetujejo celo uporabo pripomočkov za branje pri učencih z učnimi težavami. Nastala škoda za ljudi bi bila še večja, če ne bi MIZŠ ravnalo preudarno in poslalo šolam Skupna stališča o SS, da sami presodijo, kako bodo ravnali.
Razmislite, podpisniki Skupnih stališč, o svojem podpisu proti skotopičnem sindromu, ki ga ne poznate, koliko škode ste napravili otrokom in odraslim, ki potrebujejo zmožnost branja. Poslušajte vsaj ljudi, ki so s tem odpravili svoje bralne težave.
Možgani so še nepoznano vesolje, ki ga šele odkrivamo (kognitivne znanosti, umetna inteligenca). Zato ni nič nenavadnega, če se na tem področju porajajo nesporazumi. Afera o skotopičnem sindromu je že od samega začetka popoln nesporazum. Reč je o skotopičnem ali Irlen sindromu in odpravljanju glavne učne težave branja pri otrocih in odraslih, ki imajo to težavo. Vidimo z očmi in kaj zagledamo, odločajo možgani. Nova spoznanja o delovanju možganov se hitro kopičijo. Veliko novega nam je odkril Ian McGilchrist iz Oxforda v knjigi o možganih in nastanku zahodne civilizacije (The Master and his Emissary Yale University Press, 2009).
Sem prva v Sloveniji, ki je kupila test za skotopični sindrom in začela testirati osebe z bralnimi težavami v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja, ker so mi bile učne težave “pametnih ljudi” z disleksijo vedno večja uganka. Testirala sem brezplačno in prostovoljno. Skotopični sindrom sem spoznavala v Londonu in iz knjige Helen Irlen Branje z barvami (Reading by the Colours). Brez znanosti ni testa. Tako je tudi nastanek testa za skotopični sindrom rezultat obsežnega raziskovanja na Irlen inštitutu v Kaliforniji. Žal se je zaradi velikih potreb v ZDA in močnih organizacij za disleksijo pojavilo veliko ponaredkov. Zato so na Irlen inštitutu znanstveno razvit test za skotopični sindrom psihologinje Helen Irlen avtorsko zaščitili. Vse licence za testiranje z Irlen testom za skotopični sindrom si morajo strokovnjaki pridobiti na Irlen inštitutu v Kaliforniji.
Skotopični sindrom so odkrili otroci, ko so jasno videli naslov učbenika pod barvnim plastičnim ovitkom konec 70-let prejšnjega stoletja. Pojav je odkril tudi Svetovalni center za otroke in mladostnike v Ljubljani. V pomoč pri branju so otrokom z disleksijo ponudili rdeče, modro, zeleno in rumeno obarvane folije v velikosti ravnilc. Pravi, znanstveno utemeljen Irlen test o tem, katera barva manjka v percepciji svetlobnega spektra osebe, vsebuje danes tri serije po 10 kom barvnih folij, različnih stopenj barvne zasičenosti, z možnostmi prekrivanja dveh ali treh folij med testiranjem. Test ima referenčne vrednosti in vse potrebne metrične karakteristike psiholoških testov. Irlen inštitut sproti obvešča osebe z licenco za ugotavljanje skotopičnega sindroma o vseh njihovih novih odkritjih.
Prepričana sem, da nesporazume lahko rešimo. Le prisluhniti moramo in spoznati, kaj dela Inštitut za skotopični sindrom ali Irlen klinika Slovenija. Posebna čast je, da ga imamo v Sloveniji, ker je edini v Srednji Evropi, s svojim delom (v veliki meri tudi prostovoljnim) in prizadevanji, da bi pomagali čim več otrokom s težavami pri branju, si zaslužijo priznanje in ne kritiko, lahko smo ponosni nanj. S pomočjo donatorjev, staršev otrok, ki smo jim pomagali pri odpravljanju bralnih težav, da so se lahko šolali, nam je uspelo s tujim in kasneje z domačimi strokovnjaki usposobiti 70 presojevalcev za skotopični sindrom po raznih krajih Slovenije. Tako je prvi preizkus z barvnimi folijami omogočen otrokom in staršem tam, kjer živijo. Za izbiro barvnih očal imamo že 4 usposobljene strokovnjakinje, kar je pomemben korak naprej. Vse licence so pridobljene na Irlen inštitutu v Kaliforniji. Specializacija za določanje barvnega odtenka v barvnih filtrih Irlen traja dve leti in pol. Bodimo raje ponosni na to, kar smo dosegli in ne ustrašimo se znanstveno potrjenih novosti.
Inštitut za skotopični sindrom je podpiralo tudi MIZŠ, za pomemben prispevek pri odpravljanju glavne učne težave, nezmožnosti branja. Vključili so ga v KATIS, predavanja za izpopolnjevanje in napredovanje učiteljev. Z EU sredstvi so financirali projekt IRIS-a za pomoč otrokom s posebnimi potrebami. Sicer pa Inštitut za skotopični sindrom deluje v najskromnejših pogojih, da bi ohranili najnižje možne cene testiranj, in s tem dostopnost za več otrok, ker so samoplačniška. Barvne folije in barvna individualno narejena očala Irlen so učinkovit učni pripomoček za odpravljanje bralnih težav.
Vedeti je treba, da se bralne težave obravnavajo kot pedagoško psihološki problem in spadajo v širše področje disleksije. Vedno več o tem odkriva tudi nevrologija (MR IMAGE). Danes je disleksija prednost s poudarjenimi funkcijami desne polovice možganov, evolucijsko močnejše in glavne. Omogoča celostno, holistično dojemanje sveta, močno intuicijo, pravilno in hitro odločanje, divergentno mišljenje, ustvarjanje in inovacije. Prav te sposobnosti zahteva od ljudi nova nastajajoča civilizacija sodobne tehnologije. Na funkcijah leve polovice možganov deluje zahodna civilizacija: analitično, linearno mišljenje, vzrok – posledica in dojemanje serije. Zato v šoli imajo težave otroci s poudarjenimi funkcijami desne polovice možganov in s tem drugačno percepcijo stvarnosti. O tem se veliko raziskuje. Pri aktivnem prebivalstvu zahtevamo kompetence, kot so: ustvarjalnost, samoiniciativnost, hitro in pravilno odločanje, kompetentno komuniciranje, samostojno uravnavanje medosebnih odnosov in kompetence za samostojno učenje. Razvoj zahteva razvito osebnost, holistični pristop. Osebe z disleksijo te nastavke imajo, le razviti jih je potrebno.
Tudi ob nesporazumih se veliko naučimo. Ko predavam po šolah, vidim, da mnogi učitelji ne vedo, kaj je disleksija, skotopični sindrom. Težave z nekaterimi učenci v razredu so dnevne in si želijo zvedeti rešitve, zato jim to omogočimo z izobraževanjem o tem.
“Če ne moreš naučiti otroka z metodo, ki jo uporabljaš, menjaj metodo in ne učenca.” Nevarno je, da ga z drilom oropamo najbogatejših osebnih vrlin. V šoli otroka podredimo linearni zahodni civilizaciji, ki gre z razvojem v zaton. Einstein je zapisal: “Intuitivni um je sveti dar, razumski um pa zvesti služabnik”, potem ko je doumel razloge za svoje hude težave v šoli.
Napake vsi delamo, zlasti v času, ki ga živimo, polnem sprememb. Pomembno je, da jih znamo popraviti. Tudi nesporazumi odkrivajo novo in nas učijo. Zato spoštujmo znanje drug drugega, ostanimo prijatelji in sodelujmo, da bo svet boljši.
Ana Krajnc
